Devetdeseta.
Skatepunk.
Maribor.
Bio
Ah devetdeseta... Zlati cajti.
Pubeci
smo se dobivali na dvoriščih
al pa pri UŠC-ju. V Mariboru valda. Takrat smo rekli da gremo na
PA (aka. pedagoška akademija). Vsak svoj skate v roke pa
akcija. Enim je celo nekaj ratalo, drugi pa smo slej ko prej
obupali pa se raje družli in bluzili. O življenju (kolko si kot sveži
najstnik takrat to sploh razumel), o tečnih starih in pa o muziki.
Kolko cd-jev in kaset smo si menjali in presnemavali nimam
pojma, vem pa da smo bli ena prvih generacij, ki je muziko našla
tudi na netu z Napsterjem al pa celo preko IRC-a...
Na špile še
nismo smeli hodit, smo pa zato tolko bolj nabijali muziko doma.
In kmalu se je zgodilo to da je eno desko zamenjala druga. Skejt
je nadomestila kitara. Poškodbe in buške pa kitarski riff-i in
raztrgani zvočniki. Stari niso meli kaj dosti proti. Glavno da se
pubec ne drogira!
No nekak tak se naša zgodba začne. In potem smo odraščali. Pa
igrali v različnih bendih (Trash Candy, Happy ol’ McWeasel,
Burning Legion, prepotovali skoraj vso Evropo in po več ko dveh
desetletjih ugotovili, da bi se blo res super vrnit na začetek.
Takrat je blo res fajn. Samo špilat nismo znali, zdaj pa znamo.
Pa zgodb se je nabralo še in še.
Tak smo pol nastali Alo!Stari. Ker valda je bil to naš pozdrav
takrat in je ostal vse do danes.
Nova plata
Pa kaj te s tao je?
Poslušaj zaj!
